»Oseba občuti jezo, kadar oceni, da se drugi neupravičeno vede tako, da ogroža neko njegovo vrednoto.
Bes je zelo huda jeza, afekt jeze«. Izražanje jeze ima predvsem funkcijo zahteve, ki je namenjena drugi osebi. Z izražanjem jeze želi posameznik drugim določiti meje in si urediti svoj družbeni svet, skladno z lastnimi vrednotami in standardi. Občutek in izražanje jeze pa je poleg tega povezan tudi z različnimi oblikami subjektovega izražanja in pa z občutkom moči in superiornosti nad drugimi (Milivojević 2007, 352).
Jeza je tipično NEPRIJETNO čustvo, ki je družbeno dokaj sprejemljivo, če ga izražajo moški in nesprejemljivo, če ga izražajo ženske. Jeza in agresivno vedenje sta v večini družb postala atribut moškosti. Po Milivojeviču to pomeni: »… da je v sistemu moških in ženskih vlog, ki jih je predpisala tradicionalna kultura, jeza postala del moške vloge, medtem ko je sočasno izključena iz ženske vloge« (Milivojević 2007, 370). Naj omenimo še to, da je danes pretirano poudarjanje agresivnosti in izražanja jeze postal način, s katerim ženske dokazujejo svojo enakopravnost z moškimi .
Po mnenju F. Wilksa se jeze verjetno bojimo bolj kot kateregakoli drugega čustva (Wilks 2001, 63). Razlog za ta »družbeni strah« pred jezo je v tem, da jeza lahko ubija, in sicer v smislu morilskega besa, ko se kaže navzven in v obliki različnih odvisnosti, depresije, konstantnega nezadovoljstva, če je le ta potlačena v posameznikovo nezavedno (Wilks 2001, 63).
Ločimo pa tudi socializirano in nesocializirano jezo.
Slednja je značilna za majhne otroke in nesocializirane odrasle, saj le ti jezo začutijo takrat, ko ocenijo, da je drugi šibkejši od njih in da ogroža izpolnitev njihovih želja. Ta oblika jeze je prisotna po večini v različnih vedenjsko deviantnih skupinah, ki svoje člane ločijo hierarhično glede na fizično moč. Za socializirano jezo pa je značilno, da se kontekst prestavi iz »prevlade močnejšega« na »prevlado prava«, kar se je zgodilo z nastankom sodobne države. Milivojević pravi: »Predpostavka, ki omogoča nastanek socializirane jeze, je obstoj družbenih institucij (katerih vpliv presega moč posameznika), ki so pristojne in odgovorne za varstvo individualnih pravic (policija, sodstvo in kazenski sistem)« (Milivojević 2007, 355).
Agresivno vedenje, ki je vedenje, povzročeno (tudi) iz jeze, lahko tvorijo tako verbalni kot neverbalni znaki ter telesno nasilje. Ti telesni znaki so kulturno specifični in so značilni za pripadnike določene skupnosti. Rečemo lahko tudi, da se toleranca do izražanja agresivnosti od kulture do kulture razlikuje. V naši družbi je močna agresivnost prepovedana in nadzorovana s strani socialnih, kulturnih in pravnih struktur. Vendar pa se nadzor nad agresivnostjo odvija samo na vedenjski ravni, saj še nobeni družbi ali kulturi ni popolnoma uspelo odstraniti konfliktov in jeze v medčloveških odnosih. Milivojević v tej povezavi ugotavlja: »Konflikt potreb, želja in interesov je nujen spremljevalec vsake družbe, opresija jeze pa povzroči, da se oblikuje bolj sofisticirano, »civilizirano«, indirektno in simbolično izražanje jeze in besa«.
Za posameznikovo psihično in fizično zdravje pa je veliko bolj problematično neizražanje oziroma potlačitev jeze, kot pa samo agresivno vedenje, ki je bolj problem družbe. Zadrževanje jeze ima velik vpliv na subjektovo mentalno zdravje, saj je prav potlačena jeza bistvena za razumevanje nekaterih fobij in obsesivno-kompulzivnih nevroz. Pri obsesivno- kompulzivnih osebnostih gre predvsem zato, da so pretirano obremenjene z redom, pravičnostjo, kar pa vodi v nekontrolirane izbruhe jeze, če ali ko je ta red prekršen s strani drugega. Poleg tega pa obstaja tudi domneva, da ima potlačevanje jeze vpliv tudi na fizično zdravje, in sicer astma, ulkus, kožne alergije (Milivojević 2007). .
Pogosto posameznik reagira z jezo, ko izve, da je huje bolan. »Tudi če je bolezen organskega izvora, lahko čustva jeze igrajo pomembno vlogo in tudi način, kako se odzivamo na bolezen. Zaradi telesne bolezni smo razočarani, nezmožni za delo, finančno ogroženi, kar vse lahko povzroča jezo« (Kristančič 2002, 33). Seveda pa je v primerih, ko bolnik z jezo reagira na lastno telesno bolezen, čas zdravljenja mnogo daljši. Poleg vpliva jeze na telesno zdravje pa moramo omeniti tudi povezavo med jezo in čustvenimi motnjami. Čustvene motnje se pri posamezniku razvijejo, če je jeza pogosta, intenzivna, traja dalj časa in ima negativne posledice v medosebnih odnosih. Najpogosteje z navznoter obrnjeno jezo povezujemo najrazličnejše oblike depresij, katerih simptomi so splošna slabost, izguba apetita, občutek nemoči, misel na samomor (Kristančič 2002).
Čustvo jeze je tako problematično, če je obrnjeno navznoter, saj povzroča čustvena in telesna obolenja, prav tako pa je problematično tudi, če je obrnjeno navzven, saj je lahko vzrok nasilja v družbi.
Jeza in Ljubezen
Ljubezen je po definiciji odnos dveh bitij v njuni celovitosti. Takorekoč, nemogoče je, da bi si bili dve bitji blizu in da ne bi prišlo do konflikta in posledično do izražanja jeze. Jeza v ljubezni pomeni zahtevo ljubljenemu bitju, da spremeni svoje vedenje. Jeza pa tudi bes sta povsem naraven in nujen del ljubezenskega odnosa (v nasprotju s sovraštvom, ki je negacija ljubezni). Konflikt dveh oseb, ki se imata radi, je lahko bazičen, le je ogrožena katera od njunih temeljnih vrednot, lahko pa je obroben, če ogrožene vrednote niso bistvene. Samo nerazrešeni bazični konflikti lahko vodijo v prekinitev ljubezenskega odnosa. Bolj ko imata partnerja podoben system vrednot in podoben system pogledov na svet, manj je možnosti za temeljni konflikt. To, kar loci uspešne od neuspešnih ljubezenskih odnosov, ni obstoj konfliktov temveč način, kako partnerja dojemata in doživljata ter razrešujeta konflikte.
Povzeto po Milivojević, Emocije.
