Središka ulica 5, Ljubljana
info@mirjana.si
040 520 257
Close
040 520 257 info@mirjana.si
Samopodoba – kdo sem, kaj sem, koliko sem vreden-a?

Verjetno ima vsak neko predstavo, kaj samopodoba je. Učbeniki pravijo, da je samopodoba skupek pojmovanj in predstav, ki jih imamo o sebi. Z drugimi besedami je to posameznikovo doživljanje samega sebe (Kompare, 2006). Tesno je povezana s samospoštovanjem in samozavestjo. Velik vpliv na razvoj samopodobe imajo naše izkušnje iz otroštva, uspehi, padci, odnos, ki ga ima okolica do nas … Še posebej v adolescenci so mladostnikova samopodoba, samospoštovanje in samozavest na preizkušnji. Mladostnik s slabo samopodobo bo to obdobje težko prebrodil, tisti z dobro samopodobo pa precej lažje. Kdor ima slabo samopodobo, je do sebe kritičen, negotov in ne zaupa v svoje sposobnosti. Predvsem mladostniki, ki se samopoškodujejo, imajo pogosto slabo samopodobo, nizko samozavest in samospoštovanje, značilno pa je tudi izrazito sovraštvo do samega sebe. Negativna samopodoba je tudi eden izmed možnih sprožilcev samopoškodovanja.

Občutenje mladostnika, da je neuspešen, in razočaranje, ki izvira iz tega, močno zaznamuje njegovo samopodobo. Negativno predstavo o samem sebi ustvari, ker ni zadovoljil svojih in/ali tujih visokih zahtev, ki izvirajo iz ponotranjenih pričakovanj in zahtev okolja. Napake, ki se po njegovem mnenju ne bi smele zgoditi, ocene, ki so bile slabe zaradi nezadostnega truda, ki ga je vložil v učenje, vplivajo na nenehno beganje negativnih misli in predstav o samem sebi ter postanejo tako ogrožajoče, da mladostnik pritiska ne zmore več zdržati. Nixonova in sodelavci so s pomočjo študije ugotovili, da se kar 50 % vprašanih mladostnikov samopoškoduje, ker mislijo, da so slabi oziroma imajo slabe misli.

Kljub temu, da sicer poznamo definicijo, in da vemo, da naj bi bila samopodoba čim bolj pozitivna, je v praksi to precej lažje povedati kot narediti. Pravzaprav nihče ne želi o sebi misliti slabo … Tvoja samopodoba je tisto, kar vidiš v svojem edinstvenem ogledalu – tvoj odsev, ki ga vidiš samo ti. Čeprav izhaja iz nas samih, jo (pre)pogosto gradimo na osnovi informacij, ki jih dobimo iz okolice, saj nam drugi ves čas, tako besedno kot nebesedno, sporočajo njihov odnos do nas. Tako nam je velikokrat bolj pomembno to, kaj si mislijo drugi (oziroma kar mislimo, da o nas mislijo drugi), kot to, kaj si mislimo sami.

V skladu s svojo samopodobo se tudi vedemo in odzivamo v različnih situacijah. Recimo, da zagledaš skupino sošolcev, ki o nečem govori in se zraven smeji – ko se približaš, utihnejo in te pozdravijo. Kaj si misliš ob tem? Da so se smejali tebi oziroma temu, kako izgledaš? Da so te opravljali? Da je nekdo povedal nekaj smešnega? Da si jih zmotil/-a sredi pogovora, za katerega nočejo, da izveš? Da so slučajno takrat končali neko zabavno debato? Sploh opaziš kako spremembo?

Drug primer: Tehtnica pokaže, da imaš pet kilogramov več kot prejšnji mesec. Ko se v šoli preoblačiš za telovadbo, se ti zdi, da vsi v garderobi gledajo v tvoj (vedno večji) trebuh, kar te spravi v še slabšo voljo. Ali bi imel/-a občutek, da te vsi gledajo in opažajo dodatne kilograme tudi, če zjutraj ne bi stopil/-a na tehtnico? Ali bi te nekaj več oblin prizadelo, če ne bi bil/-a prepričan/-a, da je grdo biti debel?

Tretjič: Si tudi ti eden tistih, ki mislijo, da so matematično-logično zabiti? Po več cvekih in dvojkah pri matematiki se resno usedeš za zvezke, da se boš naučil/-a za prihajajoči test – ki ga pišeš 4! Si prepričan/-a, da je bila to le sreča ali lahek test, ali pa si čestitaš, da si tako dobro razumel/-a in se naučil/-a novo snov?

Tvoj odziv v takšnih ali podobnih primerih je precej odvisen od tvoje samopodobe. Pogosto pomisliš in narediš ravno tisto, kar le dodatno potrdi tvoje mišljenje. Morda si že slišal/-a za to: »Če misliš, da zmoreš, ali če misliš, da ne zmoreš – v obeh primerih imaš prav!« (Henry Ford)

Tri opisane situacije predstavljajo primere za tri različne samopercepcije, ki bistveno prispevajo k formiranju samopodobe, in so (predvsem pri mladostnikih) v ospredju:

  • socialna (predstave in pojmovanja, kakšna je kakovost naših odnosov z drugimi – posebej z vrstniki istega in nasprotnega spola, koliko smo priljubljeni, kako smo sposobni sklepati prijateljstva …);
  • akademska (pojmovanja in predstave o lastnih sposobnostih in učnih dosežkih na različnih področjih: doživljanje lastne učne (ne)uspešnosti, sposobnosti za učenje, zanimanja za šolske predmete, zaupanje v lastne intelektualne sposobnosti);
  • telesna (predstave in pojmovanja, ki jih ima posameznik glede svojega telesa: deli se na dva dela: telesne sposobnosti in zunanji videz) (Kompare, 2006).

Maja Glonar Vodopivec, specialistka klinične psihologije in psihoterapevtka na Centru za otroke in mladostnike v Ljubljani pravi, da imajo mladi, ki se samopoškodujejo, pogosto zelo nizko samopodobo. Sami sebe doživljajo kot ničvredne, nimajo zaupanja vase in ne zaupajo v zunanji svet. Tudi dejstvo, da se mladostnik samopoškoduje, mu ne vzbuja spoštovanja do sebe. Neredko poročajo o krivdi in sovraštvu do sebe že zaradi samega dejanja poškodovanja. Še posebej telesna samopodoba je pri tem zelo pomembna – ali bi kdo želel namerno poškodovati svoje telo, če bi ga cenil in spoštoval?

Mladi, ki se namerno poškodujejo, se morajo zavedati, da so mnogo več kot oseba, ki se samopoškoduje. »Če za trenutek odmisliš samopoškodovanje, kdo pravzaprav si?«

Pametna, lepa, debela, prijazna, joškasta, talentirana. Velik, neroden, mozoljast, športnik, frajer, sramežljiv.»Si to res ti?«

  • Mislim, da imam pri matematiki dobre ocene, torej sem uspešen matematik in računanje mi leži.
  • Mislim, da imam veliko prijateljev, torej sem dobra družba.
  • Mislim, da mi v šoli ne gre, torej sem neumna.

Nobeno sklepanje pravzaprav ni pravilno ali napačno … to je tvoje mišljenje, tako se vidiš in temu primerno se obnašaš. Takšna je tvoja podoba o sebi.

Kot sem že omenila, tvoj odsev oblikujejo tudi drugi; z umetnimi družbenimi normami, opazkami, vedenjem in modnimi »zakoni«. Kaj je kul in kaj ni, kaj je lepo in kaj ni.

  • Mislijo, da moram nositi oblačila XS, torej sem debela.
  • Mislijo, da moram znat nasmejat družbo, torej sem zabaven.
  • Mislijo, da mi štrlijo ušesa, torej sem grd.

Poleg tega pa te definira še množica različnih situacij, saj si tudi sin/hči, sestra/brat, sošolec/sošolka, glasbenik/glasbenica, prijateljica/prijatelj … Si iskren/-a, čustven/-a, ali zaprt/-a vase… Si tisto, kar misliš, da si, in zakaj si ne bi o sebi mislil nekaj dobrega?

Znaki nizke samopodobe:

Pri različnih ljudeh se znaki razlikujejo, nekateri izmed spodaj naštetih se lahko nanašajo na plahe ali nasilne osebe:

  1. Občutek imaš, da nisi dovolj dober – čeprav si
  2. Imaš slabo zaupanje vase
  3. Zaničuješ se
  4. Preveč te je strah, da bi poskusil nove stvari
  5. Nesiguren si v svoje zmožnosti in kvalitete
  6. Za nič si ne prizadevaš, saj pričakuješ, da boš zamočil
  7. Si plah in se ne trudiš uveljaviti
  8. Pogosto si vzkipljiv
  9. Izzivaš prepir
  10. Bojiš se odziva oziroma reakcije drugih ljudi
  11. Za svoje težave kriviš druge
  12. Pogosto se prerekaš o malenkostih
  13. Pretirano kritiziraš druge
  14. Hodiš s sklonjeno glavo
  15. Pogosto te skrbi, kaj si mislijo drugi

Naj vam za konec tega članka povemo skrivnost:

S sabo je lahko zadovoljen le nekdo, ki se ne obremenjuje, kaj si bodo drugi mislili o njem, in ve, da nihče ni popoln in brez napak!

Nihče ni boljši ali slabši, nihče ni le (absolutno) »dober« ali le »slab« … Vsak je v čem dober in boljši od drugih ter v nečem slab in slabši od koga, s katerim se primerja – zato neke pomanjkljivosti ne smejo biti pogoj za občutek (ne)sreče ali (ne)vrednosti. Vsak je lahko srečen ali nesrečen, ne glede na to, kako lep, bogat in uspešen je. Pozitivno samopodobo ima lahko vsak, ki spozna, da njegova sreča ne izvira iz stvari, ki jih ima ali nima, niti mu ni treba slepo slediti drugim. Zaradi napak nismo nič slabši in tisti, ki ne sprejema tvoje ne-popolnosti, ima v resnici težave sam s sabo, ne pa s tabo. Zares pozitivno samopodobo ima lahko le tisti, ki se ne trudi, da bi za vsako ceno ugajal, temveč je tak, kot si sam želi biti. Okusi so tako ali tako različni in kar je všeč enemu, drugemu morda ni, zato si edino sam lahko merilo za svoje zadovoljstvo. In biti zadovoljen s svojim življenjem in s sabo točno takim kot si, je največja sreča, lepota in uspeh.

 

Pogovor pomaga.

info@mirjana.si

Phone: 040 520 257
Središka ulica 5
Ljubljana