Izgorelost
Brez dvoma in znanstveno je dokazano, da sta stres in izgorelost povezana. Stres je sicer povsem normalen odziv organizma na spremembe v okolju. Ta odziv je tako fiziološki kot psihološki, načini spodadanja s stresom se razlikujejo pri ljudeh, saj eni ljudje s spremembami takšnimi in drugačnimi shajajo ali ne shajajo vsak na svoj način. Izgorelost je nekaj drugega. Izgorelost obravnavamo kot kronično stanje, ki združuje psihofizično izčrpanost, depersonalizacijo = ciničen odnos do so-ljudi in zmanjšan občutek osebne vrednosti (samopodobe), s čustveno izčrpanostjo kot osrednjo komponento opisanega stanja. Lahko rečemo, da gre »za krizo v posameznikovem odnosu do dela«, ki izhaja iz notranjih prisil in zunanjih vplivov ter kot posledica kronični izpostavljenosti neuresničljivemu delovenemu stresu. In pri tem ne mislimo samo na izgorevanje v izključno delovnih okoljih. Obveznosti in odgovornosti ter zadolžitve, ki si jih posameznik naloži ali verjame, da je on odgovoren in za katere od sebe zahteva, da jih izvede zares dobro še raje pa perfektno in se pri tem naslanja najbolj na pohvale in potrditve drugih, lahko izhajajo v družinskem okolju in tudi v hobiju (ki naj bi bil prostočasna in razvedrilna dejavnost). Zelo pogosto srečamo osebe, ki na veliko izgorevajo, ker se poleg redne zaposlitve dodatno prostovoljno aktivirajo v npr. vaških gasilskih in drugih društvih, v skrbi za bolne starše ter svojo družino in samooskrbno pridelovanje hrane. Zabave in počitka ne poznajo, v kolikor ne delajo pa se počutijo nekoristne, nevredne in nesprejete. Samoizčrpavanju pravimo tudi izgorevanje pri čemur je izgorelost končni psihofizični zlom – posledica izčrpavanja s pretiranim delovnim in/ali čustvenim angažiranjem.
Pogovor pomaga.
Rezerviraj svoj termin na info@mirjana.si