Središka ulica 5, Ljubljana
info@mirjana.si
040 520 257
Close
040 520 257 info@mirjana.si
Tesnoba, panični napadi…

Tesnoba-anksioznost?

Ljudje občutijo tesnobo, kadar ocenijo, da niso kos življenjskim nalogam, pred katerimi stojijo. To pomeni, da menijo, da se niso zmožni kosati s svojimi življenjskimi razmerami. V tem smislu je tesnoba nekakšna trema pred celotno življenjsko situacijo.

Tesnoba je delno podobna dobro znanemu čustvu – tremi. Tremo občutimo, kadar menimo, da nismo dovolj pripravljeni na situacijo, ki nas čaka (izpit, javni nastop, koncert in podobno). Toda pri tremi razmeroma zlahka povežemo čustvo strahu, ki ga občutimo v sedanjosti, s situacijo, ki nas čaka čez dan ali dva. Čustvo, ki ga čutimo, poimenujemo trema pred tem dogodkom.

Pri tesnobi so stvari drugačne. Čutimo strah, vendar ga ne moremo povezati z nobeno posamično prihodnjo situacijo. Tako je tudi zato, ker je mnogim ljudem v takšnih situacijah težko abstraktno misliti in dojeti, da jih ni strah ene same situacije, kot je izpit ali javni nastop, ampak jih je strah celotne življenjske situacije, ki je pred njimi. Zato psiholoških učbenikih pogosto navajajo, da je tesnoba strah ali bojazen, ki je ljudje ne morejo razumeti, da gre torej za »nedoločen strah«. Nasprotno – tesnoba je zelo določena vrsta strahu, le da imajo ljudje težave z njenim razumevanjem. Dejstvo, da ljudje tesnobe ne dojemajo na pravi način, je poseben problem, saj ljudje tesnobi pripisujejo nekatere druge pomene, zaradi česar so še bolj zmedeni in si otežujejo položaj.

Najpogostejši simptomi so stiskanje v prsih, obdobja hitrega razbijanja srca, kepa v trebuhu, glavoboli in zmedenost. Osebi ni jasno, zakaj ima občutek tesnobe, če pa ne obstaja noben prepoznaven vzrok, zato postane tesnobna, ker je tesnobna ves čas. Tako tesnoba začne hraniti samo sebe in začarani krog je sklenjen.

Kaj je panika?

dr. Zoran Milivojević:

Panika je dobila ime po mitološkem bitju Panu, ki je živel v gozdu in zelo lepo igral na panovo piščal. Imel je kozje noge in bil seksualno zelo potenten in nadležen. Veljalo je, da Pan v gozdu napada mlada dekleta in fante. Zaradi tega so otroci in mladi, ki so med sprehodom po gozdu slišali čudne zvoke, pomislili, da jih bo Pan napadel, zato so v »paniki« naglo in kriče zbežali iz gozda. V nasprotju s tem predznanstvenim razumevanjem panike zdaj vemo, da so ljudje tisti, ki zaženejo paniko, čeprav številni ljudje še naprej menijo, da panika napade njih. Vse več ljudi ima težave s katero od oblik tistega, kar imenujemo napad panike, zato si pobliže oglejmo to čustvo.

Ko gre za čustveno pismenost, lahko ugotovimo, da mnogi ljudje ne razumejo dobro čustva panike. Ljudje pogosto ne razlikujejo panike od strahu in groze. Številni menijo, da je panika zgolj zelo intenzivna stopnja strahu, zato je sprva treba opredeliti, kaj je sploh panika. Vsak strah nastane, ko oseba oceni, da jo ogroža nekaj, kar je močnejše od nje. To pomeni, da je vsak strah posledica naše ocene, da se nismo pripravljeni zaščititi pred tem, kar nas ogroža.

Podobno je pri živalih: pes, ki ima v lasti kost, oceni, da je šibkejši od psa, ki se mu približuje, da bi mu vzel kost, zato se ustraši in zbeži. Če pa pes oceni, da je močnejši od prihajajočega psa, se ne bo prestrašil, ampak se bo razjezil in napadel prihajajočega psa. Ko torej ocenimo, da je tisto, kar nas ogroža ali napada, močnejše od nas, se temu nima smisla upirati, ampak se ravnamo po impulzu, ki nam pravi, naj se umaknemo ali pobegnemo. Tako zapuščamo del sveta, kjer nas nekaj ogroža, in se odpravimo tja, kjer ni te grožnje. Toda različne vrste strahu se med seboj razlikujejo prav glede na to, ali oseba oceni, da je možno zbežati ali ne. Tako tudi pridemo do razlike med grozo, strahom in paniko.

Groza

Pri osebi, ki oceni, da ni možno zbežati, se pojavi oblika strahu, ki ji pravimo groza. Zaradi groze oseba otrpne, odreveni, izgubi glas, omedli … Čeprav se v človeški družbi to lahko zdi čudno, ima v živalskem svetu groza tudi nekatere adaptivne prednosti. Če mlad zajec na poljani sreča lisico ali volka − ker ga je groza, izgubi zavest. Tako si poveča verjetnost preživetja, saj živali, ki so plenilci in ne mrhovinarji, ne bodo pojedle nezavestnega zajca, kajti v sebi imajo genski program, ki jim preprečuje, da bi jedli bolne in mrtve živali, s katerimi bi se lahko okužili.

Strah

V nasprotju z grozo pa strah nastane takrat, ko oseba oceni, da lahko pobegne. Takrat strah aktivira simpatikus (adrenalin) in druge procese v organizmu. Zato oseba zbeži, kot jo nesejo pete. Prav strah je ena od evolucijskih prednosti, saj omogoči hitro odzivanje na grožnjo, hiter beg ali umik. V nasprotju z mladimi zajci, ki se v primeru nevarnosti odzovejo z grozo, se odrasli zajci odzovejo s strahom in urno zbežijo.

Panika

Panika nastane, kadar oseba oceni, da bi nemara lahko zbežala in se zaščitila pred grožnjo, ki je močnejša od nje, vendar v to ni povsem prepričana. Kaotično obnašanje, ki je posledica panike, je poskus osebe, da bi v čim krajšem času preizkusila čim več možnih vêdenj, v upanju, da ji bo katero od njih pomagalo pobegniti in se zaščititi.

Panika je torej, podobno kot groza, čustvo iz družine strahov, ki je zaradi svojih lastnosti nekaj posebnega. Lahko je blaga, srednje močna, a tudi zelo močna − kot v Marijaninem primeru. Mnogi ljudje ne prepoznajo znakov panike, ki se pogosto kaže v obliki dekoncentracije in blage duševne zmedenosti.

Phone: 040 520 257
Središka ulica 5
Ljubljana