Središka ulica 5, Ljubljana
info@mirjana.si
040 520 257
Close
040 520 257 info@mirjana.si
Psihična travma in psihoterapevtska obravnava

Piše: Barbara Ivič, specializantka psihoanalize (na straneh SFU, Ljubljana)

Številne duševne motnje so posledica travmatskih izkušenj, ki so jih doživele žrtve fizične, psihične in/ali spolne zlorabe. Kadar te izjemno intenzivne, negativne, celo življenjsko ogrožajoče izkušnje ostanejo nepredelane in spominsko odcepljene, govorimo o psihični travmi. Na razvoj travme odločilno vpliva trajanje in intenziteta travmatičnega dogodka. Če se je travmatični dogodek zgodil večkrat oziroma se je ponavljal, če je bil povzročen s strani (bližnje) osebe (v nasprotju z nesrečo ali naravno katastrofo) in če žrtve o dogodku niso spregovorile, pač pa so ga zavijale v molk in ga celo zanikale, bodo posledice hujše.

Travma v otroštvu

Najhujše travme se dogajajo pri dejanjih zlorabe in zanemarjanja nad otroki. Medtem ko je lahko nek dogodek za odraslega nepomemben, se lahko izkaže za otroka kot zelo travmatičen. Travmatične izkušnje, ki jih otrok doživlja v zgodnjih odnosih z njemu pomembnimi osebami, poznamo pod imenom relacijska travma. Za otroka je še posebej travmatično, če doživlja zlorabo v družini, s strani svojih staršev, saj mu oseba, od katere je odvisen, hkrati predstavlja tudi vir grožnje.

Pri dojemanju nekega dogodka kot travmatičnega je potrebno upoštevati tudi razvojne kriterije in starost otroka. Na primer, otrok, star leto dni, se lahko odzove na teden dni dolgo ločitev od matere kot na eksistencialno grožnjo, medtem ko štiriletnik s kognitivnimi sposobnostmi pričakovanja materine vrnitve, tako ločitev lahko doživlja kot stresno, vendar ne tudi kot travmatično (Cvetek, 2009). Prav tako velja, da ena sama neustrezna izkušnja v odnosu še ni nujno travmatična. Travmatični učinek se veča, kadar se neustrezne izkušnje kopičijo oziroma ponavljajo.

Posledice travme

Travma ima hude posledice. Žrtve prizadene na različnih področjih funkcioniranja – na psihičnem, telesnem, kognitivnem, čustvenem, vedenjskem in socialnem področju. Morda najbolj znana posledica je posttravmatska stresna motnja (PTSM), mnogi avtorji pa omenjajo tudi depresijo, težave v čustveni regulaciji, povečano agresivnost in sovražnost do sebe in do drugih, upad funkcioniranja na družinskem in poklicnem področju, nezaupanje, sram, samoobtoževanje, večje tveganje za razvoj odvisnosti od psihoaktivnih substanc, psihosomatiko, depersonalizacijo, amnezijo in disociacijo, medgeneracijski prenos travme, kompulzivno ponavljanje travmatičnih scenarijev idr.

Po American Psychiatric Association je PTSM anksiozna motnja, ki jo definirajo tri skupine simptomov: podoživljanje, izogibanje in hipervzburjenost, ki trajajo vsaj en mesec po travmatičnem dogodku.

1) Pri podoživljanju travmatičnega dogodka se pojavljajo vsiljeni spomini na dogodek (podobe, misli, zaznave v obliki flashbackov), ki jih spremlja velika fizična in psihična stiska. Pogosto se pojavijo tudi mučne sanje o dogodku. Ob izpostavljenosti znakom, ki spominjajo na travmatični dogodek (t.i. trigerji), oseba izkuša stisko in odzive iz časa, ko se je dogodek resnično odvijal. Čuti in doživlja kot da se ji travma dogaja ta trenutek. Primer: »ženska, ki jo je kot otroka pogosto spolno zlorabljal njen oče, ko je bil v vinjenem stanju, bo lahko vsakič, ko bo zavohala alkohol ali videla kakega pijanega moškega, doživljala pravo grozo, ker se bodo v njej nezavedno prebudila občutja spolne zlorabe. Kot otroku se ji je v intrapsihični svet in v vsa vlakna njenega telesa zapisala zloraba, in čeprav sedaj, ko je odrasla, morda ni nobenega razloga za zlorabo, se ta občutja močno prebudijo.« (Repič, 2008, str. 53).

2) Za osebe s PTSM je značilna hipervzburjenost. Posameznik se na dražljaje, povezane s travmatičnem dogodkom, odzove s povečanim fiziološkim vzburjenjem (povečan srčni utrip, prevodnost kože in krvni pritisk). Oseba ima težave s spanjem, je razdražljiva, preobčutljiva, doživlja izbruhe jeze ali ima težave s koncentracijo. Pojavi se pretirana budnost, pozornost ali pretirano preplašeno odzivanje.

3) Pri osebah s PTSM se pojavi tudi trajno izogibanje dražljajem, povezanih s travmo. Posameznik se izogiba situacijam, mislim, občutkom, pogovorom, povezanim s travmo, ter dejavnostim, krajem in ljudem, ki povzročajo vnovično spominjanje na travmo. Zanimanje in motivacija za dejavnosti se zmanjša, pojavijo se občutki otopelosti, odmaknjenosti in odtujenosti (van der Kolk, 1995, v Cvetek, 2009). Primer: »Če je osebo spolno zlorabljal duhovnik, neha zahajati v cerkev in se ji upre vse, kar je cerkvenega. Če je bila spolno zlorabljena v okviru športnih aktivnosti, lahko zanemarja skrb za telo in se izogiba vsakršnim športnim aktivnostim …« (Repič, 2008, str. 56).

Psihoterapevtska pomoč pacientom, ki trpijo za PTSM

Sodobne smernice za psihoterapevtsko obravnavo PTSM, ki sta jih predstavila Čefarin in Žvelc (2015), upoštevajo na faze usmerjen pristop. V začetni fazi terapije je potrebno delati na čustveni regulaciji, stabilizaciji in krepitvi pacienta, šele nato sledi delo s travmatskimi spomini. Prezgodnje soočenje s spomini in čustvi bi lahko povzročilo retravmatizacijo in destabilizacijo pacienta. Ker je bilo njegovo izkustvo v otroštvu, da je svet nevaren in da se na nikogar ne more zanesti, je tudi v terapevtskem odnosu pričakovati, da ne bo takoj zaupal terapevtu. Eden od ciljev terapije je tako tudi razvoj občutka varnosti in zaupanja. 2. faza terapije je usmerjena na neposredno delo s travmatskimi spomini. Cilj te faze je integracija bolečih spominov, dokler le-ti ne postanejo vse bolj znosni in nazadnje del narativnega spomina. V tej fazi je ključno tudi delo na žalovanju. Ob zavedanju travme iz preteklosti neizogibno pride do žalovanja za tistim, česar ni bilo in za kar je bil pacient prikrajšan. Mnogi so bili prikrajšani za ‘normalno’ otroštvo, toplino in ljubečo skrb staršev. Žalovanje v terapevtskem procesu je bistveno za rast in osvoboditev iz primeža preteklosti. Cilj 3. faze je integracija in soočanje z nalogami vsakdanjega življenja. Ta faza je namenjena tudi postopnemu zaključevanju terapije, ki mora biti dobro reflektirano.

Ker so travmatizirani pacienti bodisi preplavljeni s telesnimi senzacijami ali pa so povsem odrezani in odtujeni od njih, je v terapiji poleg predelave preteklih ran in dela na odnosu (medosebna čuječnost, uglašena terapevtska diada, izkušnja povezanosti »tu in zdaj« s terapevtom), potrebno tudi delo na telesni ravni.

Piše: Barbara Ivič, specializantka psihoanalize

 

Pogovor pomaga.

info@mirjana.si

 

 

 

Phone: 040 520 257
Središka ulica 5
Ljubljana