»Ljudje… posluušteee tole !!! «

»Ljudje… posluušteee tole … «

“Zlorabila me je terapevtka” ali Igre (po Bernu, itak) v terapevtski sobi.

Pred meseci sem v nekem časopisu zasledila prispevek “Izpoved Bralke” s podpisom “Preživela”. Prispevek se me je dotaknil iz več razlogov, med njimi tudi zato, ker se nanaša na poklic, ki ga opravljam a najbolj zato, ker v skoraj 40ih letih kar spremljam slovenske medije še nisem zasledila nobenega sistematično, strokovno, hladnokrvno, natančno spisanega opisa zlorabe (kot je bilo tole) in sem bila nemalo presenečena. V svoji doktorski nalogi raziskujem prenos travmatskih vsebin med generacijami žensk (babice, matere, hčere), večina mojih klijentk je nekoč bila žrtev (tudi najgnusnejših) zlorab.  In je eno skupno vsem, o tem ne govorijo zlahka. Nikomur. Pogosto nikoli.  Združene so v sramu in občutkih nevrednosti.

Zato sem bila še toliko bolj pozorna na zapis “izpoved bralke” in sem ga nekajkrat zelo natančno prebrala. Ne trdim, da se kaj takega v naših terapevtskih sobah ne more zgoditi ali da se celo ne dogaja. Žal se. Področje psihoterapije ni urejeno in poleg specializantov ter edukantov, ki delajo pod supervizijo ter certificiranih terapevtov obstaja tudi veliko število nestrokovnih delavcev. Zgodi se lahko marsikaj in tudi o tem je potrebno spregovoriti in ukrepati.

A vendar, … Igre, igre, igre… Moj priloženi prispevek govori o tem. In o tem, kako lahko raziščemo in razkrijemo smer zlorabe. In kako pomagati dejanskim žrtvam. Govori o igrah (po Bernu) in izhaja iz mojega študija, osebne prakse in perspektive.

Nekateri preživijo in govorijo o tem. Nekateri preživijo in molčijo. In nekateri preživijo in ustvarjajo. Vsi se na svoj način spopadajo z nepredstavljivo bolečino in vsakdo ima pravico do tega brez obsojanja. In ko naslednjič v življenje nekoga drugega pogledate z ljubosumjem se spomnite – morda vi sploh ne boste mogli trpeti tistega, kar ta oseba trpi v trenutku, ko samo sedi poleg vas in molči … – Nikita Gill

Od žrtev zlorab in nasilja, zlasti spolnega, sem se iz prakse in teorije naučila veliko, in tudi tole: grozote, ki so jih doživele so tako velike in čustva, ki jih ob tem doživljajo, ves strah, bolečino, ponižanje, nemoč, žalost in razčlovečenje ter z dejanjem povezan globok občutek sramu, ki se zasidra nekje globoko v sebstvu, pogosto vodi v popolno molčečnost.

Verjamem, da za tem stoji več razlogov. Včasih ljudje mislimo, da če o nečem ne bomo govorili in poskušamo »to pustiti za seboj«, bo bolečina in vse povezane negativne posledice same od sebe izginile. Verjamemo, da če o nekem hudem in travmatskem dogodku, ne bomo govorili in ga namesto tega puskusili iztisniti iz spomina in se obnašali, kot da se ni niti zgodilo, potem niti posledic ne bo in bomo lahko živeli naprej kot, da se ni zgodilo. Včasih žal, tudi naša okolica od nas to zahteva. Žal temu ni tako. Travma se zasidra v naše nezavedno in močno vpliva na to, kako bomo v prihodnosti doživljali sebe, druge in svet.

Včasih, v naši družbi je to žal pogosto, se žrtev včasih v pravnem in kazenskem procesu retravmatizira in stigmatizira, zato mnoge žrtve poskušajo uporabiti strategijo rešitve iz prejšnjega odstavka. Včasih, zlasti pri mlajših žrtvah to opažam, se ne želijo izpostavljati med vrstniki, saj se zavedajo, da bodo s tem pritegnili mnogo »negativne slave« in bodo »označene v družbi« (stigmatizirani) in bosta za vekomaj izostala njim tako pomembna potrditev in sprejemanje s strani vrstnikov. Včasih, kar je res žalostno, postanejo mlada dekleta (»ker so že izkušene«, kot mi je nekoč dejala klijentka) še enkrat žrtev manipulatorjev, ki jih z obljubo ljubezni zavajajo v spolnost.

Verjamem, da ima prav vsaka žrtev, ki o svoji izkušnji ni spregovorila, lastno matrico razlogov, a en je skupen vsem: občutek sramu in nevrednosti. Premišljujejo na nek tak način: »če bodo drugi vedeli, kaj se je zgodilo, bodo rekli, da sem sama kriva ali me bodo prezirali ali bodo videli kako slaba sem ali…« in raje molčijo. Žrtve o zlorabah skoraj nikoli ne spregovorijo same. Pogosto celo mislijo, da so one slabi ljudje, ker se jim je to zgodilo. Ne pozabimo, tudi danes je na svetu kar nekaj kultur, v katerih dekleta in žene, ki so bile posiljene, kamenujejo do smrti.

Nisem mogel okrevati, ker sem se pretvarjal, da nisem ranjen. Timothy Heard

Zgodilo se je in to ne malokrat, da gospa o posilstvu, ki ji je bilo storjeno, ni spregovorila več kot 40 let. Komaj v procesu terapije, kamor je prišla zaradi povsem drugih razlogov, kot je sama dejala, sva po nekaj mesecih prišli do tega, da se je počutila dovolj sprejeto in varno, da je lahko povedala, kaj se ji je zgodilo in kako je to vplivalo na njeno življenje. Drugo, še gimnazijko so pripeljali zelo zaskrbljeni starši, saj se je njeno razpoloženje v nekaj mesecih bistveno spremenilo, ni več želela v šolo, zavračala je vsak pogovor in stik s sošolci, pogosto je jokala sama v svoji sobi kamor niti dnevna svetloba ni imela več vstopa. Niti povedi ni uspela spraviti iz sebe in vse kar je med jokom izgovorila je bilo: »Pustite me pri miru, vsi me pustite pri miru…, saj bom, saj vem, da moram«. Kar je trajalo nekaj mesecev, preden so jo zaskrbljeni starši odpeljali k zdravniku. Naprej, najbrž lahko predvidevate, kaj vse se je razkrilo. Naj povem, dekle je danes dobro in uspešno zaključuje fakulteto. Pogovor pomaga. Pogovor zdravi.

V psihoterapiji, v varnem okolju, ko se imaš možnost izraziti in ubesediti svoje neizgovorjene stiske, ko te nekdo lahko sliši, začuti in podpre lahko okrevaš. In tiste, ki smo preživele, sestre, poznamo celotno grozo, s katero se je treba soočiti v procesu okrevanja. Od dogodka, storilca, pomagačev, reakcije okolice in najbližjih, ki so zanikali ali celo krivili nas do vsega tistega kar čutimo in kar je leta ostajalo neizgovorjeno. In kako bo to sedaj vplivalo na naše bližnje. A osvoboditev iz primeža storilca in travme je prav v tem. Na primeren način pomagamo razrešiti nepredelane travme in notranje konfilkte, kjer dobiš prostor in čas zase medtem, ko ti nekdo stoji ob strani. Poveš, začutiš, poveš ponovno, postopno sprejmeš, skleneš mir s seboj, žaluješ in odžaluješ,  in postaviš življenje v novo formo. Mnogim uspe. A žal ne vsem. Včasih so rane tako globoke, da jih niti, kot je Freud dejal »šive, po katerih je človek razpokal, nežna topla roka zašije « le s težavo nazaj ali sploh ne.

Obrambni mehanizmi so koristni, … vse dokler ne postanejo škodljivi.

Kako pa ljudje ravnamo oz. kako se poskušamo zaščititi pred vdorom neprijetnih čustev, mišljenj in doživljanj, ki jih poskušamo iztisniti iz spomina in zavesti? Pa z obrambnimi mehanizmi. O tej temi sem že pisala v prejšnjem članku… link tukaj.

Obrambni mehanizmi so posebna vrsta spoprijemanja z duševnimi obremenitvami. Uporabimo jih v situacijah, ko bi bilo ogroženo naše psihično ravnovesje ali pa prizadeta naša samopodoba, ali nekaj česar se sramujemo (pa bi ne bilo treba) v svojem jedru. Vsi odzivi, ki spadajo pod obrambne mehanizme, so nezavedni.

Igre, Igre, Igre…

Berne je v svoji temeljni knjigi o medčloveških odnosih »Katero igro igraš?« (ang. Games People Play)opredelil igre kot nadomestilo za prave (bližnje, intimne, pristne) odnose. Tudi t.i. igre so v svojem bistvu obrambni mehanzem. Definiral je igre kot sosledje vnaprej znanih transakcij (transakcija kot osnovna enota komunikacije, a tu s trikom in motivom), ki imajo svoj uvod, vabo, slabost, obrat, zaplet in »izplačilo«, kjer so neprijetni občutki ene in druge strani izkupiček igre. »Igra« v tem primeru nima pozitivne, temveč negativno konotacijo. Je vozrec obnašanja, ki nas vedno vodi v osebni poraz. Ločimo zavestne in nezavedne igre. Razlika med njimi je v tem, ali se oseba (igralec) svojega motiva za igranje zaveda in ga izvaja namerno ali se ga ne zaveda.

Zavestne igre se v transakcijski analizi imenujemo igre prevare, saj igralec za dosego svojega cilja namerno uporablja manipulacijo, ki vključuje laži in prevare. Njegova korist je lahko praktična (denar, materialne stvari, status, vpliv) ali simbolična (maščevanje).

Zlasti zanimiva, z vidika današnje teme, je ena izmed Bernovih opisanih t.i. Iger »Zdaj te pa imam, ti kurb… sin!« (ang. Now I got you, You SOB, str. 35,).  Omenjam pa jo zato, ker je mojo pozornost pritegnila omenjena t.i. Izpoved bralke objavljena v medijih v začetku letošnjega leta, o tem, kako naj bi jo zlorabila terapevtka. Tako kot vse »Igre« se tudi ta lahko odvija v treh intenzitetah. Ne bi na tem mestu ponavljala vsega kar je Berne zapisal, le na kratko. Npr. Oseba A je potrebovala usluge vodoinštalaterja in je zelo podrobno preučila, katerega mojstra bo poklicala ter z njim natančno definirala obseg del in povezane stroške. Ko je bilo delo končano, je vodoinštalater izstavil račun, ki pa za nekaj fičnikov presegal dogovorjen znesek, ker je pri delu moral nepričakovano zamenjati še eno cev. Neko malenkost, npr. 3 eure dodatno na dogovorjenih 300 eurov zato, da je sploh lahko dokončal delo. Oseba A se po prejemu računa razbesni, pokliče mojstra  (osebo B) in zahteva pojasnilo. Mojster ne odstopi. Čisto vsega se pač ne da načrtovati in pri prenovah starih inštalacij je pač tako. Pa zgolj za drobnarijo je šlo. Kar da povod osebi A, da mu napiše obsežno pismo v katerem na dolgo in široko kritizira njegovo delo, omalovažuje mojstra in mu oporeka poslovno in osebno integriteto. Zavrne plačilo računa. Namesto, da bi se korektno pogovorili in razumno sprejeli nek dogovor, sta raje zaigrali vojno. Na koncu se mojster vda in pošlje račun, kjer pa je moral odšteti strošek dodatno vgrajenega materiala. Motiv: ventilacija čustev osebe A na kogarkoli in »poravnava«.

Zanimiv je tudi Bernov opis igre »Posilstvo, Posilstvo!«

Zanimiva je tudi Bernova igra »Posilstvo, Posilstvo!« (Rapo, Rapo, str. 55), v kateri je predstavljeno, kako oseba A zapeljuje in zapelje osebo B in jo vodi vse do vrelišča njune strastne zgodbe. Kjer sledi preobrat, oseba A začne nenadoma vpiti: »Pa kaj si vi mislite, jaz nisem taka.. !!« in obtoži osebo B poskusa posilstva (ali celo posilstva). Nato oseba A takoj skliče vse prisotne in na ves glas podaja podrobnosti njunega odnosa, v smislu »Ljudjeeee, posluušteeee!!!«, ki so ali niso resnične, pogosto niso, naslovi pismo ogorčenja na nadrejene, družino in prijatelje, obvesti medije, ki pograbijo senzacionalitično zgodbo in jo takoj, nepreverjeno in enostransko, objavijo. Oseba A, ki se predstavlja kot Žrtev je v resnici Preganjalec, in oseba B, ki je v javnosti predstavljena kot Preganjalec postane Žrtev in dejanska žrtev predatorja-ke. Obveščanje javnosti ima namen iskanja Rešitelja, ker »Strašno, Strašno« (tudi Bernova »igra« str. 47) se lahko igra na nivoju cele družbe. V kolikor družba temu nasede in ne prepozna motiva osebe A, se zgodi, da oseba B, če je do kontakta res prišlo ali ne, pristane v hudih osebnih težavah, kot so obsojanje javnosti, pokvarjen odnos z ljudmi iz svoje okolice, ogrožena služba, ugled, zaposlitev, v skrajnem primeru tudi zapor in… se spomnite Ravnatelja? Nečloveška okrutnost.

Zloraba: Da.

Vendar, tem primeru zloraba osebe B in javnosti. Nesočutno, nespoštljivo, škodljivo in nepietetno do resničnih žrtev zlorab. Naj ponovim, žrtve o tem, kaj se jim je zgodilo, zelo redko, resnično (žal je tako) izjemoma povedo komurkoli. Najpogosteje traje leta, da se nekomu zaupajo. Če kdaj kje v svojem življenju srečate osebo, ki igra igro »Posilstvo« ali »Kaj si pa vi mislite!!??« je edina rešitev POBEG čim dlje stran od nje. Kaj je motiv za igro osebe A? Če ženska igra to igro gre najpogosteje za sovraštvo do moških torej maščevanje. Ko z enim zaključi (in dobi, kar si je po njenem mnenju tudi zaslužil), poišče naslednjo žrtev.

Z raznimi različicami iger (spet Bernova igra, nič finega op.av.) se srečujemo in obravnavamo v psihoterapevtskih sobah. Klijenti na nas prenesejo marsikatero svojo nerazrešeno travmo, čustva, svoje doživljanje in nas po konceptu projektivne identifikacije včasih »vabijo« v vloge, ki so si jih zamislili za nas. Naše je, da to prepoznamo, se odzovemo in po potrebi postavimo mejo. Striktno držanje meja, kot zagovarja strokovna literatura,  je ključno pri trdovratnih »igrah«. Na ta način se pojavi priložnost, da se igre razkrijejo (Berne spet: škodljive vzorce v medčloveških odnosih) in jih imajo ljudje zato možnosti prepoznati in opustiti.

Da se vrnem nazaj k naši temi…V naših medijih, ki jih spremljam skoraj 40 let še nisem zasledila hladnokrvnega, sistematičnega, strokovno in natančno spisanega opisa nekajletne zlorabe izpod peresa žrtve, česar koli kar bi bilo podobno »Izpovedi Bralke«. Na več straneh naštevanja, kakšno trpljenje ji je terapevtka povzročila. Če je, bi vas prosila, da me nanj opozorite (pripročam pa branje knjige 3096 dni). Več let je trajalo njuno sodelovanje in zgolj škodljive intervence? Ne poznam sicer njunega odnosa, ne vem nič o tem, a meni je to sila nenavadno. Če postavimo roko na štedilnik in se opečemo, je človeška instinktivna reakcija, da roko umaknemo. Mogoče še enkrat preverimo, kaj se je zgodilo, ma od več od tega ne.

Žrtve o zlorabi zelo redko in s težavo spregovorijo, saj so bile globoko prizadete ob travmatičnem dogodku v svoje jedro, čustveno, duhovno, duševno in telesno. In ja, dobro je, da se o zlorabah, vsakršnih, govori in piše, saj se tako odpre možnost okrevanja. A tukaj nimamo izpovedi druge strani. In je tudi ne bomo dobili, saj nas terapevte zavezuje poklicna molčečnost. In s tem je oder za Igro postavljen. Žal sem igre maščevanj, izsiljivanj, ustrahovanj, ki se odvijajo na vseh odrih, ob vsakršnih časih, nevezano na spol, status ali starost videla že mnogokrat.

Prispevek, ki ga omenjam, je, po mojem mnenju, primer igre »Posilstvo, posilstvo!« (alias Zloraba, zloraba!) na nivoju terapevtske sobe. Ne vem, kaj se je dogajalo v tem odnosu, a mi (neskončno) iskanje zadoščenja in naposled v medijih, govori v smeri maščevanja avtoriteti (v tem primeru terapevtki) za neuresničene fantazije in fiksacije avtorice izpovedi. Nekje v ozadju slišim njen klic na pomoč in upam, da pomoč tudi prejema. Žal pa se bojim, da bo, če že ni, gospa avtorica izpovedi poiskala naslednjo terapevtko, ki ji bo lahko očitala zlorabo, zapustitev in nestrokovnost.

Bi samo še dodala, da se z objavo takih besedil, pa četudi v rubriki »Izpoved bralke«, ki imajo za cilj, po moji presoji, zgolj maščevanje dela neizmerna škoda ljudem, ki so dejansko preživeli grozote. Tako kot tistim, ki še vedno molče trpijo neizgovorjene stiske, pa sedaj niti ne vedo, ali sploh poiskati pomoč, kje in kako… , in v tem je moja motivacija za pisanje tega zapisa. Igre je potrebno obelodaniti, manipulacije pa razkrinkati, ker so škodljive in ljudem nevarne. Ne vem, kako je v novinarstvu s tem, da se objavljajo nepreverjeni zapisi in ko druga stran nima možnosti podati svoje plati zgodbe.

Naj vsakdo ravna po svoji vesti.

PhDc. Mirjana Franković, spec. dipl. Ekon.