Mamice, ki imajo rade svoje družine, ne izgorevajo. Resnica ali zabloda?

Poglejmo primer:

Lana je 32 letna mamica tri letne punčke, punčice svojega očesa, princeske in zares čudovitega otroka ter enoinpolletnih živahnih dvojčkov, ki sta ravno dobro shodila in s svojo radovednostjo razveseljujeta vse bližnje in širše sorodstvo. Zlasti mlajši od njiju, ki je po nekakratni ponovitivi vnetja ušesk, sedaj bolje in kaže veliko zanimanja za hišne živali in njihovo hrano, izločke ter igrače 🙂 .

Lanin mož sodeluje pri opravilih, vzgoji otrok in skrbi zanje kolikor le lahko, z Lano sta dejansko dober in usklajen par ter nadvse skrbna starša svojim trem malčkom. Nedolgo nazaj sta si uresničila sanje in se z otroki preselila v novo hišo, ki sta jo s pomočjo staršev kupila na dolgoročni kredit. Lana ni bila zaposlena, zato je mož, ki je razmeroma dobro zaslužil, veliko časa namenil prav zagotavljanju prihodkov za družino. Lana je predana, skrbna, ljubeča, negujoča mati, gospodinja in žena, ki je skrbela, da je doma zares vse narejeno, tako kot je treba, da so otroci siti in umiti, mož pa prav tako. Še za babi, ko se slabo počutila, je poskrbela in jo peljala k zdravniku na preiskave. In ko je cel mesec ostala v bolnici jo je vsak dan obiskala in ji prinesla doma pripravljeno hrano in sveže sadje. V enem stavku, Lana je ustrega vsem, da so bili vsi zadovoljni. Njen mož se je enako odgovorno postavil v položaj glavnega finančnega vzdrževalca (providerja) družine, ter v službi znova in znova sprejemal dodatne naloge in obveznosti, ki so prinašele dohodek, saj je verjel, da si bo na ta način olajšal odplačevanje kreditov.

Idealna zgodba bi rekli?

Žal. Lana se zadnji mesec počuti izčrpano, žalostno, nerazumljeno, nezadovoljno, cinično, osamljen, s težavo se sploh pogovarja še z možem, o kakšni nežnosti med njima pa že nekaj časa ni sledu, s prijateljicami se ne druži…Ogasila se je pri zdravniku, ker je imela nekaj tesnobnih napadov zapovrstjo in ne ve, kaj se z njo dogaja.

 

Lana se je na nagovor moža in mame odločila za pogovor pri nas.

Ugotoviva, da se je v zadnjih petih letih v izdatni meri posvetila družini. Zelo predano in odgovorno je poskrbela za vse potrebe in želje drugih ter vse druge obveznosti povezane z otroki in gradnjo doma. Za kakšne hobije, počitek, zabavo, užitke po njenih besedah ni bilo ne časa ne denarja. Na dopust so letos poleti sicer šli a je mlajši od dvojčkov zbolel. Vsi simptomi, ki jih je opisovala in svoj življenjski slog skupaj z odnosi v družini so kazali na primer izgorelosti.

 

V prvem letu življenja otroka je simbioza med mamico in otrokom ključnega pomena za razvoj otroka. Mamice, ki so sposobne za nekaj časa »utišati svojega notranjega otroka« se ravno iz tega razloga lahko uglasijo na potrebe novorojenčka. Ko rečemo »notranji otrok« pri tem mislimo na ego stanje, ki ga izražamo (živimo), ko izpolnjujemo svoje želje, veselja, hobije, zadovoljstva, počitek, igre, zabavo (tisto v čemer uživamo). In tega je pri zrelih ženskah, ki postanejo mamice v prevem letu otrokovega življenja manj. Tukaj se vključi oče, ki poskrbi za tega »zmanjšanega notranjega otroka« mamice. Kar zreli moški, ki postanejo očetje vedo in znajo poskrbeti za svoje partnerke in mamice svojih otrok.

 

Ena izmed osnov mentalne stabilnosti je zdravo razmerje med delom, počitkom in zabavo, torej nujno potrebujemo negovati tudi našega »notranjega otroka«, saj je prav ta del osebnosti vir naše življenjske energije. Izgorelost – burn out je posledica odnosov – predvsem odnosa do sebe in do dela. Če verjamem, (1) da kadar je hudo pač moram zdržati in biti močna ter poskrbeti za vse – »pomoči ne rabim, saj zmorem vse sama«, (2) da je treba ustreči vsem, ki so pomembni(ker sebe ne postavim na prvo mesto in moje počutje zdaj ni pomembno, druge stvari so pomembne)in, da (3) vse mora biti narejeno perfektno, pri tem pa dejansko povsem zanemarimo svojega »notranjega otroka«, postane to čisto prava podlaga za razvoj izgorelosti.

Trije dejavniki izgorelosti. 

Z Lano sva kar hitro preučili tri dejavnike, ki so vodili v razvoj izgorelosti ter se dogovorili, kako bova nadaljevali skupno delo. Za začetek sva pogledali, kaj Lana misli o dovolj dobro opravljenjem delu in o perfektno opravljenem delu ter ali pozna razliko? Zakaj je tako pomembno, da je vse narejeno odlično? Kaj misli in kako se počuti, če zavrne prijateljico ali sestro, ko jo ta prosi za uslugo? Se počuti dolžno pomagati in posledično krivo, če ne pomaga? Ali jo stiska v prsih ob tem, ko bi morala reči ne, pa reče da? In nadalje, kaj si misli o ljudeh, ki si organizirajo pomoč? Je to znak šibkosti in česa takega zase ne želi sprejeti? In nato še pogledamo od kod izvirajo vsa ta prepričanja. Ter, v kolikor temelji na zmotnih predpostavkah in odločitvah sprejetih v daljni preteklosti se naučimo sprejeti novo – tukaj in zdaj – dejansko stanje.

Zakaj je perfekcionizem tako škodljiv?

Ko ljudje sprejmemo, da nam ni potrebno narediti vsega odlično, da bi nas imeli radi ter da je povsem v redu , če vseh oblek nimamo venomer zlikanih, da prav tako ni potrebno, da je pri nas tako čisto, »da bi lahko s tal jedli« in da smo kljub temu povsem primerni in OK je to prvi korak v smeri okrevanja. Še druga zmotna in zastarela prepričanja postopno posodobimo z bolj realističnimi spoznanji, to je takimi, ki ustrezajo realnosti tukaj in zdaj. Nek pameten človek je že pred tisočletji dejal, da je zanesljiva pot v nesrečo poskušati ustreči vsem in tudi danes je temu tako. Za ohranitev duševnega miru in zdravja je pomebno, da poiščemo zdravo mero sebičnosti, to je da znamo tudi sebe postaviti na prvo mesto. Da nam vsem obveznostim navkljub ne zmanjka časa zase. Pri tem nas običajno ljudje, ki nas imajo radi takšne kot dejansko smo, tudi podpirajo. Spremembe na bolje motijo vedno le tiste, ki so od nas imeli koristi in jim je všeč zgolj to, kar naredimo za njih, ne pa mi.

Ter seveda, poiščemo v sebi tisto nekaj, kar je naše veselje, naše zadovoljstvo, tisto, kar je »nam za dušo« in si to privoščimo. Nekateri avtorji navajajo, da bi povrnili in obnovili življenjski elan je pomembno, da vsaj dve uri na dan uživamo. V čemerkoli. Dve uri na dan. Vsak dan. Kako ste pa vi s tem? Si privoščite dve uri na dan za svoje užitke?

Zdravljenje izgorelosti je seveda veliko bolj kompleksno in zna biti tudi precej dolgotrajno in podkrepljeno z zdravili. V zgornjem primeru (ki je povsem izmišljen a temelji na resničnih in doživetih vzorcih) sem le povzela temeljne značilnosti izgorevanja pri mladih starših.

 

In, če sedaj še odgovorim na vprašanje iz naslova. DA, mamice, zlasti take, ki so zelo (beseda bi bila: pretirano) skrbne, odgovorne, ljubeče, pripravljene vedno priskočiti na pomoč vsakomur, na njih se vedno lahko zaneseš, vse postorjeno in vse narejeno pravočasno pri njih doma, ki so soočene tudi z drugimi raznimi pritisk, kot so finančni, bolezen v družini… ko jim »zmanjka« tudi pol ure na dan zase, izgorevajo.

 

Mirjana Frankovič

Psihoterapevtka, Specializantka Transakcijske Analize, Doktorandka SFU Dunaj

www.mirjana.si

 

 

 

 

 

Phone: 040 520 257
Parmova ulica 53
Ljubljana