7 stvari, ki jih počnem, ko sem v depresivni fazi pa jih drugi niti ne opazijo:
- Nemotiviran-a sem, da bi dokončal-a stvari, ki se jih lotim.
Napačna predstava o depresiji je, da vedno vključuje veliko joka, žalosti in porabljenih robčkov. Depresija se pogosto kaže kot neka odsotnost čustev, tak grozen zadušen občutek, kot da je naša notranjost izčrpana in se tega ne da prikriti. Ta praznina otežuje dokončanje začetih stvari, saj možgani pošiljajo sporočilo: »itak nima smisla«.
- Ne odgovorajam na sporočila v nekem dostojnem času.
Pogosto kar pobegnem iz odnosa, skrijem se. Pa ne samo romantičnih odnosov, umaknem se od prijateljev, družine, znancev, …ne znam pojasniti, zakaj prizadanem druge s svojim odmikom, ampak ne prenesemo bližine in verjamem, da rabim mir.
- Veliko spanja.
Pa ne tedaj, ko bi bilo treba. Nespečnost je pogosta spremljevalka depresije. Ljudje v depresiji se pogosto počutimo izčrpane. In zato veliko počivam ali spim. Včasih zato, ker sem utrujen-a, včasih zato je ker spanje edina stvar, ki jo sploh zmorem.
- Zavračanje priložnosti, ki si jih v resnici želim.
Odpovedujem družabne dogodke in druženje. Ne sledim zanimivim poslovnim priložnostim. Skrijem se tudi takrat, ko si želim drugače. Del mene se počuti nevreden, drugi del se boji, da mi ne bo uspelo in je zato bolje, da sploh ne poskusim.
- Najdem načine za t.i. samozdravljenje.
Pa s tem ne mislim na zdravila, drogo ali alkohol. Ne, tudi večurno buljenje v ekrane je zame način pobega iz resničnosti tako kot cela škatla piškotov v enem popoldnevu. Vem, da to ni zdravo za spopadanje z mojo boleznijo, ampak včasih se le tako spravim skozi dan.
- Delujem apatično.
Saj ne, da mi ni mar za družino ali prijatelje ali da mi ni mar, za to kar se dogaja okoli mene. Mi je mar. A depresija to tako zalo oteži. Vse mi deluje prazno in brez smisla.
- Pretvarjam se, da sem v redu.
Mogoče zato, ker nisem pripravljen-a na vsa ta vprašanja, kako sem. Ne vedo vsi, kako reagirati na osebo, ki ima depresijo, nekateri se ustrašijo, nekateri se začnejo obnašati, kot da je nalezljiva bolezen… Jaz na ta način samo poskušam preživeti in ne potrebujem javnega spektakla.
Pogovor pomaga.
040 520 257
