Članek med.over.net v celoti:

Zakaj se ljudje ob takih dogodkih čutijo poklicani h komentiranju? Kaj pove o nas, kot družbi, to, da tako radi komentiramo take stvari – in to ponavadi ne preveč prijazno. Ali to pomeni, da je vse manj empatije?

Se strinjam. S pojavom interneta se je odprlo novo polje medsebojnih odnosov in novih možnosti za komunikacijo, ki pa jih po mojem mnenju človeštvo še ne obvladuje dovolj dobro, vsaj ne na human in civiliziran način.

Zakaj nekateri čutijo, da so poklicani h komentiranju? Iz več razlogov, najprej bi omenila ta varljiv a vseiskan občutek samopomembnosti. Nekateri zagotovo verjamejo, da je njihovo mnenje pomembno in dragoceno, zato menijo, da ga morajo izraziti v vsaki spletni razpravi, na katero naletijo. Pri tem občutijo potrditev oz. validacijo sebe in svojih prepričanj o sebi, drugih in svetu, kar je pomemben psihološki dobiček in zato naslednji v vrsti razlogov sodelovanja v spletnih pregovarjanjih (in blatenjih).

Udeleženci s komentiranjem prispevkov ali člankov se potrjujejo pri drugih in krepijo svoj občutek pripadnosti eni skupini. »Mi ali oni«, »naši«, »mi smo boljši, …«. Občutek pripadnosti je evolucijsko zelo močno gonilo, ki nas je kot bitja na  svetu v okolju in času ohranilo pri življenju. Za otroka in odraslega je še kako pomembno, da ve kam pripada, a »pripadanje« skupini ljubiteljev in/ali sovražnikov druge skupine ljudi iz bizarnih razlogov (kot je npr. skupina hejterjev pitja slane kave) ali nevidnih in nepomebnih razlik je nefunkcionalno in v glavnem paralela opoju…no, v resnici žalostno.

Ob tem ljudje, prav tako na neučinkovit in žal tudi škodljiv način, poskušajo zadovoljiti svojo naravno potrebo po odnosih oz. po povezovanju z drugimi in to počnejo s komentiranjem, deljenjem svojih misli in sodelovanjem v spletnih skupnostih.

A žal, te potrebe se, prav tako kot potrebe po vodi ali hrani, na virtualen način ne more zadovoljiti. In na vse zgoraj navedeno dodamo še, da je komentiranje spletnih vsebin postalo družbena norma, ljudje pa lahko čutijo pritisk, da morajo sodelovati, da bi se vklopili ali bili videti kot aktivni uporabniki.

Zakaj tako radi pozabimo, da lahko naše besede pridejo do žrtev ali svojcev? Nas to zares ne zanima?
Kako se ob tem počutijo žrtve ali njihovi svojci? Kaj lahko taki komentarji sprožijo?

Se spomnite ravnatelja?

Pri tragičnem dogodku smrti dečka večina komentarjev prihaja iz jeze, pri podmornice pa se norčujejo, čeprav bodo turisti verjetno umrli oziroma je od vsega začetka jasno, da gre za bitko s časom. Zakaj se nekateri v takih situacijah obračajo k črnemu humorju? Gre morda kdaj tudi za obrambni mehanizem?

Tragični dogodek v Sloveniji pri dnevi je sprožil val ogorčenja in obsojanja staršev na netu. Ljudje se po večini sprašujejo, kako je to mogoče in mnogi zatrjujejo, da oni pa nikoli ne bi pozabili svojega otroka v avtu.

Še celo priporočilo NIJZ, kako ravnati, da do česa tekega ne pride, je postalo tarča obsojanj in napadov. To se je zgodilo čisto blizu nas. Znotraj »naše« (prej sem omenjala pripadnosti) skupine ljudi. Kar je blizu nam je tudi blizu srca in hitro se lahko identificiramo z žrtvami, ki pa je pogoj za sočutje.

Tu, ker gre za primer malega otroka se v nas aktivira del psihe, ki mu rečemo ego stanje starša in naš notranji kompas nas usmerja k temu, da želimo tega otroka, ker je del naše skupnosti, zaščititi. Oz. čutimo jezo, ker verjamemo, da tisti, ki je bil za to zadolžen, tega ni storil. In je »en naš otrok, iz naše skupnosti, lahko bi bil tudi moj«, umrl. Verjetno mnogi čutimo hudo žalost ob tem dogodku, a žalost kot čustvo boli.

To vemo vsi, ki smo izgubili nekoga, ki smo ga imeli radi. Zato je lažje čutiti jezo, zamaskirati žalost za jezo, in »obračunati« s povzročiteljem upajoč, da bo tudi žalost minila. Ko čutimo jezo vemo, kako ukrepati: gremo v napad. Ko čutimo žalost, jo je potrebno odtrpeti in odžalovati ter poiskati pomoč in tolažbo na vsak znan možen način.

Žal se takšne tragične zgodbe lahko pripetijo in o razlogih ali dejavnikih za tak nesrečen splet okoliščin na tem mestu ne bi pisala a je po mojem mnenju priporočilo NIJZ na mestu. 

Medtem pa se je na drugem koncu sveta v morskih globinah se je zgodila drugačna nesreča in ob njej na družbenh omrežjih ne srečamo veliko sočutja, prav tako kot ste rekli, nastajajo cele humoreske ob tem tragičnem dogodku.

Štirje super bogati moški, sin enega od teh in en član posadke so se podali na dogodivščino, ki naj bi bila zabavna a se je v mikrosekundi sprevrgla v tragedijo. Tam, pred očmi celega sveta smo opazovali in odštevali ure, kdaj bo zmanjkalo kisika v kapsuli, kot bi čakali na lansiranje SpaceX-a. Zakaj ne čutimo sočutja do ljudi udeleženih v tej nesreči? Ali vsaj pietete do žrtev in njihovih svojcev?

Ker se težko identificiramo z njimi. Praktično po vseh paramterih so-identifikacije se le zelo redki lahko vidijo v isti skupini s pokojnimi in do njih žal, mnogi ne moremo(jo) čutiti sočutja kot ga lahko do ljudi s katerimi se čutimo podobni. A izostala je tudi pieteta do žrtev. Zakaj tako? Zgodilo se je tisoče in tisoče kilometrov stran od nas (praktično od kogarkoli na svetu), daleč so nam in superbogati. Predsodki o osebnostih in življenjih superbogatih ljudi so približno enotni na globalni ravni. Niso nam blizu, celo obsojamo jih, ker so superbogati in s tem pripravljeni odšteti ogromne in za večino svetovnega prebivalstva, nepredstavljive vsote denarja za »zabavo«, ob tem, da jo povprečni svetovljan sploh ne razume kot zabavno.

Mnogi niti ne vedo, kaj je zabava, ker se borijo za preživetje. Tako kot vse žrtve v sredozemskem morju, ki so svojo pot v varnost ali boljše življenje nesrečno končale tam. In je seveda sledila primerjava pripravljenosti svetovnih pomorskih sil priskočiti na pomoč v enem in drugem primeru v spletnih razpravah. Potem vidimo xbox kontrolni/igralni plošček s katerim naj bi upravljali kapsulo za potopitev na 3700m pod morsko gladino. Drži, da se na sodobno visoko tehnologijo ne razumem prav dobro, a jaz jih doživljam, pa verjamem, da mnogi prav tako, kot močno naivne ali arogantne česar mi o sebi ne mislimo.

In se s tem še poveča razlika med »nami« in »njimi«. Ob tem, da je povečana desenzetizacija na tuje trpljenje globalni pojav, ki spremlja narcisistično vzgoja in razvoj posameznika, individualizacijo družbe, razpad družine in skupnosti ter s tem povezanih vrednot skupnosti v ožjem in širšem pomenu. 

Bi pa na tem mestu pogledala na dogodek še z druge plati saj verjamem, da ima vsak pravico razpolagati s svojim časom, energijo in denarjem kakor si želi. V severni hemisferi na stičišču alpskega in dinarskega gorovja se npr. kot zabava razume hribolazništvo, planinstvo in alpinizem. V gorah se tudi pripetijo nesreče. Pa ob teh tragedijah čutimo sočutje do svojcev ali vsaj pieteto do žrtev, ne snemamo tiktok prispevkov in ne objavljamo sovražnih zapisov temveč ponudimo podporo in pomoč.

Ker naše čutimo kot nas.  Ker spoštovanje življenja. 

Kdo so ljudje, ki ves čas pišejo grde in boleče komentarje? Gre morda tudi za narcisoidnost – zbiranje vščekov in »delitev«?

Ja, ne vemo, kdo dejansko so ljudje, ki pišejo najbolj grde in boleče komentarje. Skrivajo se namreč za svojo anonimjostjo. Internet zagotavlja anonimnost, kar pomeni, da se lahko ljudje izrazijo brez strahu pred posledicami ali obsojanjem. Napišejo kar koli in nikomur nič, saj ni posledic. Pomanjkanje posledic za njihova dejanja na internetu lahko ljudi privede do tega, da povedo stvari, ki jih ne bi povedali iz oči v oči.

Pri tem včasih impulzivno reagirajo na svoja čustva, ne da bi prej premislili o tem, kakšne bodo posledice ali kaj lahko nek grd komentar ali obsojanje sproži pri drugi osebi. Potem poznamo še nekaj čemur rečemo stampedo efekt: ko nekdo napiše nekaj grdega, se masovno pridružijo ljudje v iskanju potrditve, dokazovanju svoje pomebnosti ali želji po pripadnosti s še bolj grdimi in brutalnimi komentarji. 

Psihološki profil osebe, ki piše sovražne komentarje? Infantilna, nezadovoljna, mnogostransko neuspešna osebnost v glavnem nesposobna uresničiti svoje cilje. 

Srečni ljudje širijo srečo. Ana Frank


Zdaj se kot družba komaj učimo, da prav čisto vsega, kar želiš tudi ne smeš napisati ali izgovoriti. Pred meseci je bil spletni portal v ZDA, kjer je sicer 1. amandma kot temelj t.i. svobodnega govora, kaznovan z enormno visoko denarno kaznijo zaradi širjenja neresnic v zvezi s pokolom v eni izmed srednjih šol. Tudi v Sloveniji tovrstne denarne kazni za klevete, širjenje neresnic, tudi t.i. psihoanalitičnih razlag, poniževanja, napade na osebni ravni, itn…postajajo praksa in mislim, da je to dobro. Naša pravica do svobodnega govora, se konča tam, kjer se začne pravica na dostojanstvo drugega.

Pomembno je, da razumemo, da ima lahko objavljanje sovražnih komentarjev zelo slab in škodljiv vpliv na prejemnika ter poveča negativnost in razdor, ki sta prisotna na internetu. Bistveno je, da družbene medije in spletne platforme uporabljamo odgovorno in premišljeno, da pomagamo ustvariti pozitivno spletno okolje.

Phone: 040 520 257
Parmova ulica 53
Ljubljana