Posttravmatska stresna motnja (posttraumatic stress disorder, v nadaljevanju PTSM/PTSD) je čustvena motnja, ki se lahko pojavi pri posameznikih, ki so izkusili ali so bili priča travmatičnih dogodkov, kot so naravne nesreče, hude nesreče (npr. avtomobilska), teroristična dejanja, boj ali vojna, posilstvo ali drugi nasilni osebni napadi.
PTSM »nastane kot zakasnel ali podaljšan odziv na izjemno hude stresne dogodke. Stresorji, ki lahko povzročijo to motnjo, so danes zelo pogosti, različni in univerzalni (na primer: roparski napad, posilstvo, vojne travme, ugrabitve letal, teroristični napadi, mučenja v zaporih, vojno ujetništvo, internacija v koncentracijskih kampih, prometne nesreče, seznanjenje diagnozo neozdravljive bolezni itd.).
Znaki motnje se navadno pokažejo v prvih treh mesecih po travmi, čeprav lahko zakasnijo za več mesecev ali celo let. Pogosto se motnja začne kot akutna stresna motnja, pa se potem nadaljuje v obliki PTSM.
Diagnostični kriteriji, ki so potrebni za postavitev diagnoze PTSM, so:
- človek je bil izpostavljen eni izmed zgoraj opisanih travm,
- travmatski dogodek se neprestano podoživlja v eni od naslednji oblik:
- ponavljajoča se vsiljiva podoživljanja stresnega dogodka v obliki podob, misli in zaznav (flashbacks),
- ponavljajoče se moraste sanje o stresnem dogodku,
- huda duševna stiska ob soočanju z vsem, kar človeka spominja na stresni dogodek,
- neprestano izogibanje dražljajem, ki so povezani s stresnim dogodkom in otopelost oziroma nasploh slabše odzivanje na dogajanje v okolici, ki se lahko kaže z najmanj tremi od naslednjih znakov:
- človek se trudi, da bi se na vsak način izognil mislim, občutkom ali pogovorom, povezanim s stresnim dogodkom,
- trudi se, da bi izognil tudi krajem ali ljudem, ki ga spominjajo na stresni dogodek,
- nesposobnost, da bi se spomnil kakšnega pomembnega vidika stresnega dogodka,
- znatno zmanjšano zanimanje za pomembne dejavnosti ali sodelovanje pri njih,
- občutek odtujenosti ali odmaknjenosti od drugih,
- omejeno čustvovanje (na primer nesposobnost čutiti ljubezen),
- občutek, da ni zanj nobene prihodnosti,
- simptomi povečane vzburjenosti, ki se lahko kažejo v obliki težav s spanjem, razdražljivosti, izbruhov jeze ali težav s koncentracijo,
- motnja mora trajati najmanj 1 mesec,
- motnja povzroča klinično pomembno duševno stisko in slabo vpliva na človekovo socialno, poklicno ali intimno življenje (Ziherl 2015, 43–44).
Kaj je EMDR?
EMDR je novejša terapevtska metoda, ki pomaga ponovno predelati (reprocesirati) neprimerno in disfunkcionalno shranjene izkušnje oz. doživetja iz preteklosti, ki nas ovirajo pri ustreznem vedenju, miljenju in èutenju v sedanjosti (Shapiro, 1995, 1997, 1999). Enostavneje bi lahko rekli, da pomaga “predelati” pretekle nezaključne travmatske izkušnje, ki nas ovirajo in zaradi katerih trpimo v saedanjosti.
EMDR je celovita psihoterapevtska metoda, ki integrira aspekte različnih teoretičnih orientacij, dodaja pa jim element očesnega gibanja oziroma alternativnih dražljajev. Kontrolirane raziskave EMDR pri PTSM kažejo, da lahko s to metodo dosežemo pomembne terapevtske uspehe.
Kratica EMDR (Eye Movement Desensitization and Reprocessing) pomeni desenzitizacijo in ponovno predelavo (reprocesiranje) z očesnim gibanjem. Pri tej metodi se običajno oseba med premikanjem oči spominja določenega dogodka, se v mislih usmerja na določeno predstavo ali sliko dogajanja. Očesno gibanje se nanaša na načrtovano, usmerjeno gibanje oči in naj bi pomagalo spremeniti osebino doživljanje sebe in dogodka. Oseba s pogledom običajno sledi dvema terapevtovima prstoma na isti roki. Terapevt premika prsta levo in desno v vodoravni smeri, možne pa so tudi druge smeri gibanja (Shapiro, 1995). Tehnika spominja na hipnozo, pri kateri terapevt uporablja nihalo, uro in podobno, vendar je med EMDR in hipnozo nekaj bistvenih razlik.
Komu je namenjen?
Metodo EMDR največ uporabljajo za obravnavo posttravmatske stresne motnje (PTSM), za katero je bila tudi najprej oblikovana. Vendar pa predstavniki EMDR trdijo, da raziskave in študije primera nakazujejo uspehe tudi pri obravnavi osebnostnih motenj, disociativnih motenj, različnih anksioznih motenj, depresije, somatoformnih motenj, zasvojenosti z drogami in igrami na srečo, patolokega žalovanja, spolne disfunkcije in pri povečanju uspešnosti v poslovnih dejavnostih, javnih umetnikih in športnih nastopih.
Raziskovanje EMDR kaže, da bolj kot je patologija osnovana na travmatskih izkušnjah, boljši je posameznikov odziv na EMDR (Shapiro, 1995, 12.8.1997). Z izrazom travmatska izkušnja pa ne mislimo samo dogodkov, ki zadostijo kriterijem PTSM v četrti izdaji klasifikacije bolezni. Shapiro govori tudi o travmah z majhnim »t«. To so katera koli življenjska doživetja, ki imajo trajen negativen vpliv na duševnost. Mnogi dogodki, ki ne zadostijo kriterijem za travmatski dogodek v DSMIV, kot so na primer ponižanja ali zapustitve v otrotvu, ločitve in podobno, so lahko, če so osebno pomembni, za posameznika zelo moteči in lahko povzročijo različne motnje in težave. Ko torej v nadaljevanju govorimo o travmatskih izkunjah, s tem mislim tudi na travme z majhnim »t«. Metoda EMDR naj bi tako po zagotovilih njenih predstavnikov uspešno obravnavala ne samo PTSM, ampak tudi druge motnje, v kolikor temeljijo na taknih travmatskih izkunjah.
Če upoštevamo do sedaj znane raziskave in zelo pozitiven odziv pri večini terapevtov, pa lahko rečemo, da so rezultati obetajoči. Ne moremo tudi mimo dejstva, da mnogo klientov poroča o bistvenem izboljšanju stanja po obravnavi z metodo EMDR.
Pomoč: info@mirjana.si
Pogovor pomaga.
Info@mirjana.si
