Kaj je trema?

dr. Zoran Milivojević: “Trema je oblika strahu, ki je povezana z zamišljeno prihodnjo situacijo. V nasprotju z živalmi smo si ljudje zaradi velikosti svojih možganov sposobni zamisliti prihodnost in se na to zamišljeno prihodnost tudi čustveno odzvati. Če si človek zamisli, da je izgubil ljubljeno osebo, še v istem hipu občuti nadvse neprijetni čustvi strahu in žalosti. Ljudje smo zmožni občutiti številna čustva – tako prijetna kot tudi neprijetna –, ki so odziv na zamišljeno prihodnost. Obstaja več oblik strahu, usmerjenih v prihodnost (zaskrbljenost, bojazen, tesnoba …), trema je samo ena od njih.”

Trema je strah, da se nismo dovolj dobro pripravili na razmere, ki nas čakajo v bližnji prihodnosti. V večini primerov gre za socialne položaje, v katerih mora posameznik pokazati kako spretnost ali znanje, drugi pa ocenijo, v kolikšni meri je pri tem uspešen. Zato je značilno, da občutimo tremo pred opravljanjem izpitov, nastopanjem pred občinstvom ipd. Izraz trema izhaja iz starogrške besede, ki se nanaša na tresenje, drhtenje (tremor), v širšo rabo pa je prišla v 19. stoletju, in sicer v nemških gledaliških krogih.

Malo znano je, da prav igralci, ki tako suvereno nastopajo na odru, pred premiero pogosto čutijo veliko tremo. Med gledališko premiero nemalokrat obstaja velika razlika med tem, kar se dogaja na odru, in tem, kar se dogaja za njim. Ker je trema povezana s prihodnostjo, tedaj, ko ta prihodnost postane stvarnost, praviloma izgine. Študent, ki je pred izpitom občutil tremo, je tedaj, ko je izvlekel vprašanja, nenadoma ne čuti več; podobno izgine pri glasbeniku, ko začuti, da mu gre vse gladko od rok, ali pri igralcu, ko zazna, da se občinstvo na predstavo odziva pozitivno.

Trema in perfekcionizem
Tremo občutijo ljudje, ki menijo, da se niso dovolj pripravili na pomembno preizkušnjo, ki je pred njimi, zato je neposredno povezana z njihovimi merili o tem, kakšna bi morala biti njihova pripravljenost, da bo dovolj dobra. Višja ko so merila, bolj je posameznik prepričan, da bi se moral bolje pripraviti, več naučiti, bolje nastopiti …

 Če so njegova merila zelo visoka – podobno kot pri motnji, imenovani perfekcionizem – posameznik preprosto ni zmožen izpolniti lastnih meril. Če je to izpit, študent od sebe pričakuje, da bo znal na pamet skoraj vse, kar piše v obvezni, a tudi v neobvezni literaturi. Za dosego izpolnitev svojih previsokih meril, bi se moral s predmetom ukvarjati zelo dolgo in temeljito, to pa pomeni, da bi zapostavil druge predmete. Ker mu to ne uspe, je obsojen na to, da izpit opravlja z mislijo, da se ni dovolj dobro pripravil in da bodo njegove luknje v znanju zagotovo prišle na dan, to pa povzroči močno čustvo treme.
 Takšna trema je vsekakor neprimerno čustvo, saj perfekcionistični študent ne zna razlikovati, kar je najboljše, kaj pa povsem dovolj dobro. Zaradi tega se mu zdi sprejemljiva samo najvišja ocena, ne glede na to, za kateri predmet gre. Tak študent se ne zaveda, da po opravljeni diplomi sploh ne bo pomembno, kakšno oceno je dobil iz posameznega predmeta.

Pogovor pomaga.

info@mirjana.si

Phone: 040 520 257
Parmova ulica 53
Ljubljana